Kaj pomeniti biti uspešen?
Ljudje velikokrat zamenjamo pojma biti uspešen in biti srečen. Oziroma drugače – velikokrat se nam zdi, da so tisti, ki so uspešni, tudi srečni. V zadnjih desetih letih se veliko, v zadnjih šestih pa zelo intenzivno ukvarjam s to dihotomijo teh dveh pojmov in danes, na prvi pomladni dan leta 2014, vam vržem gost za glodanje.
Pa poglejmo.
Biti uspešen, pomeni, da:
- imaš veliko denarja,
- imaš podjetje, ki proizvaja odlične proizvode in s tem veliko zasluži,
- imaš najnovejši model BMW ali Audi,
- se nanj “lepijo” mlade, lepe gospodične (če je moški) oz. ima super truper postavo z ravno prav mišicami, brezhibno pričesko in urejene nohte ter je srečno poročena (če je ženska),
- ima veliko hišo, po možnosti dva vikenda nekje v tujini in če gre jahto in letalo.
V Sloveniji (pa še kje v zahodnem svetu) smo torej razvili pojmovanje USPEŠEN = IMETI (POSEDOVATI) stvari (in ljudi).
Biti srečen, pomeni, da:
- imaš veliko denarja,
- imaš službo ali svojo podjetje, ki lahko posluje,
- imaš avto, kolo, hišo,
- imaš dovolj časa in denarja, da greš na dopust,
Torej tudi biti srečen v Sloveniji enačimo z IMETI (POSEDOVATI).
Med USPETI = BITI SREČEN lahko naredimo enačaj.
Kako enostavna logika, kajne?
Zakaj smo pa poem po porabi alkohola in po stopnji samomorov v Sloveniji na 8. mestu na svetu?
To sta dva načina, kako ubežati realnosti.
Kdo pa sploh lahko ustreza tako visokim merilom, ki prinašajo uspeh in srečo? 10 odstotkov ljudi? 5 odstotkov? Še manj?
Prav zdaj coacham osebo, imenujmo jo Petra, na vidni poziciji v gospodarstvu, ki ima isto dilemo – navzven uspešna (materialistično gledano) in srečna (materialistično gledano), navznoter pa v zmedena, nesrečna in izgubljena.
Vprašanja, ki jih je v procesu coachinga začela zastavljati sama sebi, in stavki, ki so spontano prileteli iz ust visokoizobražene, poslovne ženske, so bili npr.:
- kdo sem? kaj hočem? Zakaj moram biti ta “pras…”, ki vedno zahteva vse in še več od drugih?
- kam naj grem? kaj me v resnici osrečuje? En “dr…” me briga, kaj hočejo lastniki, itak si stlačijo milijone v žep!
- poln “k...” imam vseh zahtev vseh okoli mene … KAJ PA JAZ?
Tako plehka se zdi ta Petra sama sebi, goji občutke gnusa do sebe, ki so jo pripeljali tako daleč, da sama sebe več ne mara. Od tu naprej je pot v depresijo lahko zelo enostavna (pravzaprav se je Petra na četrtem (!) srečanju upala spovedati, da ima v torbici recept “ustrežljivega” zdravnika, ki je že predpisal “pripomoček” za lažje premagovanje vseh poslovnih stresov!). Šele na tretjem srečanju sva prišli do pravega preloma. Do tretjega srečanja je bila fasada brezhibna. Celo nekoliko vzvišena. Pravzaprav bi lahko rekli – despotska.
Petra je le ena od mnogih, ki se prav v teh časih srečuje z lomom vidnega (zunanjega uspeha) in nevidnega (notranjih potreb človeka, kot so biti sprejet takšen, kot si, biti ljubljen, biti preprosto to, kar si bil kot otrok, pa si se skozi lekcije “fasad” naučil igrati …). Zdaj je resnično čas, ko maske odpadajo in si ljudje počasi, počasi upajo spregovoriti o tabujih, predpostavkah, pričakovanjih (drugih in sebe).
In prav je tako.
SREČA NI ENAKO USPEH.
USPEH NI ENAKO POSEDOVATI.
Petra počasi odkriva, kaj bo delala v prihodnje.
Na ta prvi pomladni dan vam želim, da to odkrijete tudi vi.
