Iz dneva v dan – cona udobja

Zadnjič sva imeli coaching z Damijano (ime je izmišljeno), osebo na vodilnem položaju, ki se zadnje čase sooča s težavo osmišljanja tega, kar dela. Na položaju je že 7 let, dosegla je vse, kar je lahko, priznanja za naj to in naj ono se prašijo v stekleni vitrini, plača je dobra (po slovensko: lahko bi bila boljša), ima (relativno) zagnane zaposlene … toda nekaj manjka.

V zadnjem času čuti manjše zdravstvene težave (nič resnega, samo ta pritisk, pa … ), zjutraj je vedno teže vstati, noben projekt ni več pravi izziv (zato išče vedno nove), ne zna več proslavljati dosežkov, pohvale postajajo vedno redkejše, na obrazu je sicer (praktično) vedno (nič več iskreni) nasmešek … nekaj manjka.

Ko sem jo prosila, naj opiše sebe izpred pet let, se je to nekaj pokazalo.
Navdušenje. Resnična predanost. Veselje.

Skozi različne coaching pristope je odkrivala tančico za tančico nezadovoljstva: nadzorniki so OK (čeprav ne razumejo potrebe po …), zaposleni naredijo, kar se dogovorijo (prizna: in zraven praktično izgorijo – ne moreš zadostiti vodje, ki sam ne ve, kaj pravzaprav bi rad; zaposleni nikoli ni dovolj dober.), pa saj imam rada to delo (ja, zakaj se pa potem ne počutim dobro?) …

Besede nosijo energijo. To, kako misliš, vpliva na to, kar postaneš. Dnevno pomislimo 70.000 misli, od tega jih istih vrtimo približno 30 odstotkov. Kar 70 odstotkov jih nikoli ne izrečemo. Ali domislimo do konca. Kaj se zgodi z njimi? Umrejo ali sprožajo procese – lahko pozitivne lahko negativne.

Naj se vrnemo nazaj k naši vodji, ki hkrati ve, a ne prizna – potrebna je sprememba. Ko smo torej enkrat tako daleč, da pomislimo (kaj pravzaprav hočem), smo na poti realizacije. Če ne, misli skladiščimo v majhnem črnem prostoru. Kaj se običajno dogaja v majhnem črnem prostoru? Če ni zraka? Svetlobe? Interakcije?

Odmiranje.

Iz biologije vemo, da organizmi, ki odmirajo, ob tem proizvajajo pline, takšne in drugačne. Običajno takšne, ki zastrupljajo. Priznam, tole je zelo poenostavljena razlaga, ampak verjemite mi, pretty much točna. Priznajte si: kdaj ste nazadnje sto petnajstič pomislili: zakaj me šef ne mara? Zakaj me sodelavci gnjavijo? Zakaj podizvajalec ni opravil svojega dela? Zakaj me dragi ni poklical? Je s kom? Kaj je z njim narobe? Kaj je z menoj narobe? …

Ko se nam to dogaja, postanemo toksični.

Ker ne delamo tega, kar si želimo, ker si ne priznamo, da je čas za spremembo, ker se držimo cone udobja, postanemo toksični. Do najbližjih, podrejenih, nadrejenih, prijateljev, mimoidočih, voznikov na cesti … ali do sebe. Stopnja alkoholizma, samomorov, prometnih nesreč, nasilja v družini … v Sloveniji je izjemno visoka. Zaradi vse jeze, frustracije, žalosti, besa in nemoči, ki jih ”pojemo”. Zato, ker si ne upamo, ne drznemo, ker se bojimo.

Dovolj.

Tako je bilo tudi z Damijano. Skozi coaching sva prišli do treh možnih rešitev, ki so ji – glede na situacijo – na voljo.

Toda najprej si je morala priznati, da je sama odgovorna za situacijo, v kateri se je znašla.  Da je sama odgovorna za to, da iz te situacije tudi pride. To je (za vodjo) včasih težko priznanje. Roko na srce – za vsakega od nas. Mnogo lažje je s prstom pokazati na nekoga in reči – TI SI KRIV (mimogrede – grozna beseda, izogibajte se je, če le gre).

Poskusite drugače. Poskusite pozitivno. Tudi če najprej (malo) boli.