Vsake toliko pride

 In Nekategorizirano

ena taka noč, ko imaš navdih in pišeš kar tako.

npr. kratki stih:

Nikar ne zastajaj na pragu svobode. Vdihni, ne boj se zablode … ko stopaš počasi, se skrivaš za vrati …? Upanje. Odkrij ga, objemi, zalet vzemi, nikar ne odnehaj, ne zdaj, ne potem, ne zatem. Za okni je travnik, je cvet, je pomlad. Priložnost in srčnost. Odpri. Odleti. Tam so novi Obeti. Ali pa kar tako misli, ki letijo mimo glave in se ustavijo med listi dreves:

Prekratko je življenje, da bi se do samouničenja ubadal s tem, kje si in zakaj si. Prekratek je ta dih in piš, ki mu rečemo obstoj in bivanje tukaj in zdaj. Tako sofisticirane so te naše metode, s katerimi si razlagamo pomen in smisel in namen … tako komplicirane so povedi in stavki razlogov in vzrokov … tako obsežni so spisi in traktati in ekspozeji in eseji … pa tako malo povedo o temeljni resnici. Koliko je resnic? Res toliko, kot je ljudi? Ali res vsak vidi svojo in celovite slike ni, ker je ves svet samo odraz in odsev naših misli? Kako torej živeti v tej zmedi in frki in breznu resnic brez dna?

Ko tako se misli kot oblaki podijo, za njimi puhti nevidna sled, ki kmalu izgine brez povratka. Kot izgine ideja in razmislek in Čas, ki spolzi med prsti Neresničnosti naših pričakovanj.

Ali je res pomembno, koliko petic (desetk) dobiš v šoli, kako si rešil matematično enačbo z dvema neznankama, ali je torta presladka ali življenje pregrenko?

Kje je meja med resničnostjo in domišljijo, kje je črta med normalnostjo in nenormalnostjo, kje je tista tanka linija med biti sprejet in sprejemljiv ter biti … izziv družbi in problem (v) sebi?

To so vprašanja, ki se na pomladni dan pred veliko nočjo podijo po glavi.

Podijo se po oblakih in naganjajo bele puhaste zajce, ki nosijo rdeča jajca. Jih polagajo na zeleno travo dišečih poljan. Jih zavijejo v slamnato kapico in smrekasto gnezdece naših želja in upanj in sanj.

Rada imam ta čas. Trpljenje, ki čisti. Očiščenje, ki vzradosti. Solze in kri, ki spolzi … to je ta čas velike Noči.

Naj tema se dvigne in svetloba spusti, naj srce se odpre in duša vzradosti … tebe in mene in vse ljudi.

Naj mir nas napolni, tišina sprosti, ljubezen prevzame te dolge noči. Noči. Noči.

Sanjave so njene oči, tamale, tasrednje, tavelike in moje se srečajo z Njegovimi. Jih polni upanje radost veselje.

Mirne velikonočne praznike.
Naj bo.

Tako.

Leave a Comment

Pišite, vprašajte nas

Le hrabro, za več o nas in kako ter kaj to pomeni za vas, izveste kmalu.

Not readable? Change text. captcha txt
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Zahtevajte več inf. in nam pišite*
Želim izvedeti več!