Frustracije in želje

Letos je bilo vroče z več razlogov: najprej najbolj očitni, seveda: temperature, ki mi nikakor niso pogodu (vsi, ki me poznate, veste, da pri takšnih temperaturah um-iram, torej moj um ne funkcionira, čeprav nima mira :-)); potem pa tisti bolj subtilni, npr. zaključevanje dvoletnega projekta Vključi.vse pri Združenju Manager, kar je pomenilo, da smo pilili, brusili in še enkrat pilili … izdelke, izsledke, ugotovitve …

Ampak tisto, kar je bilo najbolj vroče, je prihajalo od znotraj. Morda ste začutili tudi vi: nemir, želja, gorečnost, nekaj, pa ne veš kaj …

Ko prihaja novo, spremembe torej, imaš vedno možnost za dva odziva: upiranje ali sprejemanje. Saj poznate tisto vajo, kajne? V paru se partnerja opazujeta npr. 10 sekund. Nato se obrneta stran drug od drugega in spremenita tri stvari. Nato  spremenita še tri stvari. Ko se obrneta spet drug proti drugemu, opišeta, kaj so bile te spremembe. Zakaj je ta vaja tako pomembna? Ker 95 odstotkov ljudi pri navodilu, naj spremenijo tri stvari na sebi, s sebe nekaj odvzamejo; npr. odložijo uro ali pas, ženske nakit … ali zavihajo rokave, hlačnice, odložijo suknjič … skratka, nekaj odložijo, dajo proč. Na podzavestni ravni povezujemo spremembo s tem, da nam bo nekaj odvzeto. Nekaj bomo imeli manj.

Zato se jih bojimo, teh sprememb. Tudi če bi naj bile prijetne, je nekje v podzavesti strah. Kaj pa, če …?

In še nekaj je zelo zanimivo pri tej vaji v parih. Ko se vrnemo na mesto, kjer smo npr. prej sedeli ali stali, spet takoj zavihamo hlačnice navzdol ali popravimo frizuro … Ko se vrnemo nazaj v svoje “domače” okolje, delamo, ravnamo … po “starem”.

Zato je tako težko doseči trajne spremembe.

Torej: strah nas je, počutimo se osamljene in ko smo v “varnem”, poznanem okolju, ravnamo tako, kot smo navajeni. To so vedenjski vzorci, ki jih odkrivamo, kopljemo po njih in preoblikujemo … zato imam tako rada svoj poklic, ker s tem pomagam ljudem skozi coachinge, da do polnosti zaživijo svoje potenciale. V teh poletnih mesecih sem še toliko bolj uživala na poletnih taborih z mladimi, ki še “iščejo” svojo življenjsko pot. Koliko odkritosti, odprtosti in želje po še in še več … koliko energije! A hkrati po drugi strani toliko frustracij že v rosnih 15-, 16-, 17-ih letih, toliko neuresničenih pričakovanj, ki jih postavlja okolica, starši, učitelji.

Zakaj enostavno ne morejo, ne moremo, ne zmoremo – biti to, kar smo?

Živite svoje življenje. To je moja srčna želja za vas.