Čas …

Poletje je krasen čas za refleksijo. Preteklosti, sedanjosti in načrtov za prihodnost. Zame osebno bistveno boljši, kot novoletni čas – ampak vsak ve zase najboljše.

Poletje je za nas čas, ko prižgemo lučke za ponovno Danajino rojstvo (Danaja je naša najstarejša). Letos smo tako upihnili že peto svečko.

Pet let je namreč minilo, odkar smo z rešilcem drveli v Ljubljano, da bi rešili njeno življenje … in se naučili živeti z novo diagnozo, ki zaznamuje za celo življenje.

Diabetes mellitus. T. i. juvenilni diabetes.

Za mamo ni česa hujšega, kot ugotoviti, da si nemočen pri zdravju svojih otrok. Če gre zate osebno – ja, bom že, urejaš, praskaš, vrtaš … volja, volja, volja.

Ko zboli otrok, ko je diagnoza takšna, da je ireverzibilna, ko ugotovljenega dejstva ne moreš spremeniti … takrat se začne lekcija sprejemanja. Tudi meni je bila namenjena – ponižnost, sprejemanje, zaupanje, da je tudi to za nekaj najboljše. In je bilo. Ko pogledam nazaj, sem takrat začela pot sprememb, ki so me pripeljale do tega, da vsaj približno vem, v katero smer želim iti, da počasi stopam na to pot in da sem v sebi mirnejša in srečnejša. Posledično so mirnejši in srečnejši tudi vsi okrog mene, ne glede na vse pretrese, ki jih – ob karakterju, ki ga imam(o) – pač še vedno doživljamo.

In ker smo 13. julija upihnili peto svečko, se je spodobilo, da smo jo primerno obeležili. Po čudežni igri usode si je pet let kasneje (torej letos julija))  Danaja zlomila stegnenico ob padcu s kolesa, ko nas je s ceste zrinil voznik. Ki je seveda pobegnil.

Ampak tudi to je za nekaj dobro, kajne? Danaja tako krepi voljo (in mišice) … sebi bo dokazala, da zmore. In neverjetno, po mesecu dni že veselo berglja okrog … samostojna in samozavestna.

Kot sufijska zgodba o starcu, saj jo poznate, kajne?

Pripoveduje o starcu, ki je živel pred davnimi časi. Bil je reven, imel pa je čudovitega konja. Kralj mu je zanj ponujal celo bogastvo, vendar ga starec ni želel prodati. Nekega dne je čudoviti konj izginil in meščani so tarnali nad izgubo. Starec jih je tolažil, rekoč: »Morda pa to ni slabo.« Kmalu se je konj vrnil, ob njem pa še enajst čudovitih konj. Meščani so vzklikali: »Starec, imel si prav. Sedaj si blagoslovljen z dvanajstimi čudovitimi konji!« Starec pa je dejal: »Prezgodaj je, da bi sodil, ali je to dobro ali slabo. Kdo ve, kaj mi bo to prineslo?« Nekega dne si je starčev edini sin zaželel jahati konja, vendar si je ob tem zlomil nogo. Meščani so vzklikali: »Kakšna smola!« Starec pa je dejal: »Sinova noga je resda zlomljena, vendar pa je prihodnost še neznana.« Kmalu zatem se je začela vojna in vsi mladi fantje so morali na bojišča. Doma je ostal le starčev sin, ki je imel zlomljeno nogo. »Ponovno si imel prav,« so se čudili vaščani. Starec pa je dejal: »Ali še vedno niste sprevideli? Le Bog ve, kaj je in kaj še bo. Živeti in pustiti živeti pomeni živeti svobodno.«