Kdo med nami se še ni srečal z ljudmi, ki so nas že na prvi pogled odbili, ker so delovali vzvišeno? Morda smo celo sami med tistimi, ki imamo takšen vpliv na druge? Priznajmo si – to je precej moteče v zasebnem življenju in v poslovnem. Zelo hitro se nam lahko primeri, da smo ”skregani z vsemi” ali pa povsem ”v osamitvi”, ker takšni ali nismo ravno zaželena družba ali pa se izmikamo drugim, ker ”nas lahko prizadanejo”.

Ljudje imamo različne obrambno-varovalne mehanizme, da se ne razjočemo, skričimo, znorimo …, ko se nam zgodi krivica, nismo upoštevani, smo na-dreti, prezrti, zatirani in tako naprej. Poznam krasno Žensko, imenujmo jo Tina, ki se pred obremenitvami in drugimi vsakodnevnimi pritiski iz okolja obrani z vzvišenostjo. ’Kaj boš ti meni govoril-odnos’, je zadnjič rekla v coachingu, ki sva ga povsem spontano izpeljali, ”me je pripeljal do ločitve. Mož ni prenašal več mojega ”šrof” odgovarjanja in odzivanja, jaz pa si nisem znala pomagati …”.

Pa ne le to. Pripeljal jo je tudi do tega, da so se problemi zaradi take komunikacije in takšnega odzivanja v službi tako nakopičili, da njena vodja razmišlja o tem, kaj le ta Tina prikriva, kaj skriva … kajti ko si vzvišen, sprožiš pri drugih osebah, ki so s teboj v interakciji, prav tako določene odzive, mehanizme. Običajno sprožimo vsaj nezaupanje. In ker so tudi vodje le ljudje s svojimi težavami (ta vodja ima vsaj dve, ki sva ju skozi coaching identificirali – ena je ’control freak’, druga pa igranje vloge žrtve), se prepad med zaposlenim in vodjo le še poglablja … in ker vodja v 90 % nesoglasij lahko uveljavi svojo voljo (v Sloveniji žal s pozicije moči), potem … bi podrejeni morali oditi.

Če to preslikamo na Tino, se je vredno vprašati, od kod izvira bolečina, da jo skriva pod plaščem vzvišenosti. Ta mehanizem je namreč logična obramba – ker sem ranjen/a, se skrijem. Skrijem se v nekaj, kar me zaščiti. Vzvišenost daje moč à če sem močan/močna, me pustijo na miru à ne bom ponovno prizadet/prizadeta in ne bo me bolelo.  Verbalno in neverbalno lahko postanem groba (primer Tine) ali odmaknjena. Bolj kot sem občutljiva, manj pazim na to, kaj rečem in kako s tem prizadenem druge – paradoks tega vedenja pa je, da se morda celo ne zavedamo, da tako ravnamo; ko pa vedenje ozavestimo, vzorca ne znamo presekati.

V coachingu sva kopali kar globoko, pa še bova. Takšne bolečine izvirajo iz ranih let, največkrat iz otroštva. O tem morda raje drugič. Zaenkrat je Tina našla sebi svojstven način, kako pobožati ranjenega otroka znotraj sebe, ter ugotovila, na kakšen način komunicirati z vodjo, da ne bo več igrala njenega spovednika. Da ji vodja ne bo več pustila svoje opice na njenih ramenih.

Ko naslednjič srečate vzvišeno osebo, pomislite – ali je ranjena in morda lahko pomagate – ali je le vzvišena, ker misli, da je večvredna – in temu primerno ravnajte. Intuicija vam bo pri tem velikokrat pomagala, le prisluhnite ji. Kako? No, tudi to se da priučiti J – preverite med drugim v Intuition: Its Powers and Perils (Yale University Press, 2002).