O menedžerjih, korporativnih psihopatih in etiki

 In Nekategorizirano

Pred kratkim sem urednikovala MQ in med drugim je v njem tudi članek o korporativni psihopatiji. Raziskave kažejo, da je med managerji in bančniki okrog 5 odstotkov t. i. korporativnih psihopatov in do 15 odstotkov t. i. ‘skoraj’ korpora-tivnih psihopatov, ki pri neetičnih odločitvah ne občutijo krivde. Vodi jih njihov pohlep, prepričanje, da delajo pravilno, ne slišijo in vidijo očitkov, obdajajo se z osebami, ki delijo njihova stališča … in pri vsem tem celo verjamejo, da delajo v skupno, širše dobro. Šele ko sem to prebrala, sem lahko razumela dejanja določenih menedžerjev, slovenskih in drugje. Enostavno ne vedo in ne vidijo, da delajo neetično. Seveda jih to prav nič ne opravičuje, da se razumemo.

Dnevno se namreč skozi coachinge srečujem z zgodbami, kot so: moja šefica je kričala na nas; moj šef si je ponovno kupil nov avto na stroške podjetja, nam pa so zmanjšali plače; moja šefica mi ob vsaki priložnosti spodkopava avtoriteto in mi zarine nož v hrbet; moj šef me izkorišča, ker misli, da tako nimam druge možnosti, kot da 2šljakam” do onemoglosti; moj šef je pravkar podpisal sponzorsko pogodbo, za katero sem nehote iz njegovega pogovora slišal, da dobi polovico nakazano nazaj na svoj osebni račun; moja šefica je priležnica lastnika podjetja, zato lahko neovirano krade moje ideje in jih prodaja kot svoje; moj šef je podpisal svetovalno pogodbo s podjetjem, ki sploh ne obstaja, svetovalne storitve pa plačujejo na njegov račun na Kajmanskih otokih; kljub odpuščanju v podjetju so zaposlili sina direktorja pomembnega podjetja …

In ob takih zgodbah mi – pa če se še toliko trudim – resnično “pade dol”.

Potem pa se zgodi, da spoznam tudi drugačne ljudi. Slovenke in Slovence. Menedžerke in menedžerje.

Take s hrbtenico, z visokimi moralnimi in etičnimi normami.

Take, ki raje dajo odpoved in gredo v drugo podjetje, kot da bi se s prijaznili z dejanjem, ki ni moralno, čeprav je zakonito.

V preteklem tednu sem imela čast spoznati nekaj oseb, ki so mi potrdile: da se, če se hoče, ni edina pot pot korupcije in sprejemanja kompromisov. Ni pa enostavna. To pa ne.

Morda je prav, da omenim vsaj dva – enega moškega in eno žensko, da bo uravnoteženo (če že vodim projekt za uravnoteženost spolov v procesu ekonomskega odločanja).

Prva je Alenka Rabuza, ki je pred časom prevzela vodenje Livarja. Podjetja, pred leti obsojenega na propad. Sedaj uspešnega, z vizijo in energijo. Alenka je sedaj že predana novim izzivom v Palomi (bravo!).

Ko sem jo nagovorila za pripravo prispevka za MQ, je dejala s takšnim žarom in energijo ter strastjo v očeh … s takšno toplino je govorila o zaposlenih in njihovi ideji o teku … pokazala logotip za aktivnosti, povezane z zdravjem zaposlenih … tek kot simbol tega, kar so uspeli doseči … takšna vera in zaupanje zaposlenim, da sem ostala brez besed. “Ko sem videla, da gredo stvari v napačno smer, sem raje šla,” je povedala za eno od podjetij, ki jih je zapustila, ker niso govorili istega moralno-etičnega jezika. “Ko sem tekla, so mi zaposleni sami prinesli tablo z napisom Go, Alenka!. Imela sem solze v očeh,” je pripovedovala. “To mi največ pomeni.” Voditeljica, ki dela v dobro lastnikov, strank, zaposlenih in družbe.

Drugi je Branko Rožič, že 30 let direktor, od tega 19 let v Kartonu Količevo. Iz podjetja s 25-milijonsko izgubo je skupaj s sodelavci in lastniki, kot sam pravi, ustvaril podjetje, ki ima več kot 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega – in to brez odpuščanja. “Ne prenašam zaposlitev po sistemu “veze-i-poznanstva”, pravi. “Moja načela so izjemno visoko postavljena. Morda sem vrsta, ki izumira,” se pošali (a ne vem, če ne misli deloma tudi resno). A lastniki Količevega, ki ga vodi Rožič, so ob podelitvi priznanja Manager leta 2014 izjemno ponosni nanj in ga primerjajo z orlom, ki je znal videti in poleteti.

Takih zgodb na srečo srečujem vedno več. Želijo biti anonimni; ne želijo se pojavljati, ker – kot pravijo – jim običajno to ne prinese ničesar dobrega.

Pa vendar je prav, da vemo, da v Sloveniji obstajajo tudi takšni menedžerji in menedžerji. In da je tistih korporativnih psihopatov le 5 odstotkov. Samo časa, ki ga porabimo zanje, je bistveno preveč. In predolgo jih pustimo tam, kjer so.

Ah ja, še ena malenkost: Lastniki tako Količevega kot Livarja so – tujci.

Komentirajte

Pišite, vprašajte

Le hrabro, za več o nas in kako ter kaj to pomeni za vas izveste kmalu.

Ni berljivo? Spremenite tekst. captcha txt
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
javno-nastopanje-insights
Zahtevajte več inf. in nam pišite
Želim izvedeti več!
Pridružite se številnim članom
Ves fotomaterial uporabljen na spletnem mestu ima dovoljenja avtorjev: Združenje Manager, Insights d.o.o., IRDO, Katja Kodba, Žan Vidmar, Društvo za spodbujanje mreženja, Doba fakulteta, Zavod Izida Vita, Revija Jana, mediaspeed.net
close-link

KAJ JE PRI NAS AKTUALNO?

Naši projekti, delavnice in zanimivosti
AKTUALNO
close-link