Ne morem več … ta služba me ubija. / “Ljudje so naše največje bogastvo”

 In Nekategorizirano

Prodaja prodaja prodaja! Maksima današnjega časa, mea maxima culpa, Circus Maximus. Kruha in iger. Če že kruha ni, pa vsaj iger. In potem Slovenija izpade (govorim o nogometu, čeprav bi lahko paralelo potegnili tudi na gospodarska gibanja). Kaj ostane?

Interni marketing – interno komuniciranje – odnosi s sodelavci – razvoj zaposlenih. Ali je to zgodovinsko sosledje ali obstajajo vsi hkrati in kako ti modeli preživijo? Kje se nahaja vloga komunikacijskih menedžerjev in ali smo tukaj zato, da prenašamo (informacije) ali da gradimo (zaupanje, vrednote) ali da prodajamo (organizacijo, storitve, izdelke) ali je naša vloga širša (odgovornost do sebe, soljudi, okolja, družbe)? Pred leti smo strogo ločevali funkcije med seboj (korporativno komuniciranje ni del marketinga; kadri niso HRM in HRM niso kompetence, PR ni del HRM in HRM ni del marketinga in tako v nedogled). Kaj pa je pravzaprav tisto »nekaj«, kar ustvarja dodano vrednost?

V časih prosperitete načeloma ni težav. Dobro /precej banalizirano/, sem ter tja je želja nadzornega sveta, da bi podjetje ustvarilo večji dobiček. V času recesije pa se srečujemo s povsem drugimi težavami. Ali je izdelek tisti, ki se prodaja? Ali je pomembna samo nizka cena? Zakaj pa je torej BMW prvič prav v letu 2009 v Sloveniji uspešnejši  od svojega konkurenta (cenovno politiko BMW poznamo.)?  Zakaj Lidl raste, Hofer pa ne? Menda sta oba nizkocenovna ponudnika.

Včasih smo govorili o zadovoljstvu. Pa o zavezanosti. Potem o zavzetosti. Zaposleni so lahko »zadovoljni«, ampak zavzetost je tisto, kar sproža in ustvarja »performance«, dodano vrednost, uspeh podjetja.

Najbolj, še vedno, me »zabava« stavek »Zaposleni so naše največje bogastvo.« Mar res? Koliko ljudi med vami se je v zadnjem letu srečalo z mobingom na delovnem mestu? Koliko bralcev teh vrstic je slišalo stavek: »Če ti ni kaj prav, pa pojdi drugam.« ali ga morda celo izreklo komu drugemu? Koliko e-pisem (klicev, pogovorov) dnevno preberete od oseb, ki jih poznate, z vsebino »ne morem več, ta služba me ubija …« ali »odšel sem, ker so bile razmere nemogoče.« Ljudje niso največje bogastvo organizacije, če organizaciji ne verjamejo, če niso motivirani, če ji ne zaupajo, če ji niso predani (zavzeti), če hodijo v službo namesto delati, če ne vidijo svojih ciljev povezanih s cilji organizacije, če nimajo vzornikov, skratka … če se v organizaciji ne počutijo skoraj tako kot doma. Tako ali tako preživijo več časa na delovnem mestu kot z družino (spanje odštejmo). In obratno. Tudi če organizacija ne zaupa svojim zaposlenim … je rezultat enak. Kdo je organizacija? Stavba, proizvodnja, strategija na intranetu, sporočila po mejlih, kaj tretjega? Odgovor je povsem enostaven. Organizacija je njeno vodstvo.

To, kar vodstvo sporoča, kako se obnaša, kakšne vrednote ima in kako jih živi, to je organizacija. Steve Jobs je Apple. Malokdo pa ve, da je Jobs avtor ali so-avtor 230 inovacij, patentov. Zato je tudi Apple inovativen (morda). Richard Branson, dislektik, avanturist, podjetnik že pri 16, je Virgin. In zato je tudi Virgin to, kar Branson predstavlja. In počasi prihajamo k bistvu. Vodstvo je tisto, ki izbira sodelavce in sodelavke. Izbere takšne, ki se ujemajo z njihovimi vrednotami. Pameten šef (vodja) bo želel imeti okrog sebe boljše od sebe, ker ve, da bo le tako lahko uspel. Povprečen šef pa se bo obdal s slabšimi od sebe, ker se bo bal za svoje delovno mesto. Zveni znano?

Približno 80 odstotkov tega, kako zaposleni dojemajo organizacijo ali verjamejo o njej, ne prihaja iz formalnih komunikacijskih virov. Si to, kar delaš, ne to, kar govoriš.

Torej je pravzaprav dilema, kdo je tisti, ki se »ukvarja« s komuniciranjem, ali PR ali HRM ali interni marketing odveč. Dileme ni. »Ukvarjamo« se vsi. Kdo pa jo upravlja, kdo jo usmerja? Naj spomnim. 80 odstotkov je neformalnih virov. Lahko smo torej le iskreni o tem, kdo ali kaj smo. Potem želimo okrog sebe prav takšne ljudi. Ki gradijo kulturo podjetja, ker so sami takšni. Skozi leta prakse vedno težje verjamem, da lahko ljudi spremeniš. Težko jih (tudi če se sami želijo, vzorci, ki jih nosimo s seboj, so ena huda reč), zato je toliko pomembneje, da izberemo – prave.

Komunikacija ni način, s katerim se ljudje sporazumevajo, komunikacija je kreacija informacij in transformacija informacij v znanje, pravi Pierre Casse. PR pa je komunikacija z zapeljevanjem (»seduction«). Ko govorimo o človeškem potencialu, ne moremo govoriti o povprečjih in matematičnih rešitvah, meni mag. Branko Pavlin. Gre za ustvarjanje delovnega okolja, v katerem se lahko zaposleni razvijajo. Ali kot je Harvard Business Review že leta 1988 citiral de Greusa, je edini resnični vir trajne konkurenčne prednosti sposobnost zaposlenih v neki organizaciji, da se učijo hitreje od konkurence. Ampak to si morajo želeti. In v tem morajo videti izziv, prednost.

Trikotnik HRM – trženje – inovacije, ki ga je v projektu Zlata nit (katerega partner je že od začetka tudi PRSS), razvila EF Ljubljana, povezuje četrta dimenzija – odnosi/komunikacija/PR. Komunikacija torej ni sama sebi namen in pošiljanje internih newslettrov ali postanje na intranet in odpiranje novih forumov še ne pomeni »upravljanje internega komuniciranja«. Ujemati se mora z dušo (vodstvom), srcem (percepcijo in željami ljudi) in umom (strategijo podjetja). Ujemati se torej mora z napisano strategijo, ki jo predstavlja vodstvo in živijo vsi zaposleni. Izhajati mora iz zastavljenih strateških in prodajnih ciljev, ki jih uresničujemo mi, ljudje. Tudi skozi politiko zaposlovanja, kompetenčnega modela in modela komuniciranja.

Ali drugače: eno od podjetij, ki spremlja zavezanost zaposlenih in jo aktivno upravlja z različnimi orodji in pristopi, je v obdobju treh let ugotovilo, da je zadovoljstvo strank višje, dobiček se je povečal za 51 odstotkov, dodana vrednost pa je narasla za 85 odstotkov. To pa so podatki, ki jih razumejo tudi finančniki. Taka podjetja so dejansko skriti zmagovalci današnjega časa.

In še ena blasfemična misel za konec: vseeno, je, kako se reče in kam sodi. Upravljanje in vodenje komunikacij, namreč. Interni marketing ali interno komuniciranje ali odnosi z zaposlenimi ali odnosi s sodelavci. Pomembno je, da vemo, kaj je bistvo. In bistvo ni iskanje krivca ali Circus Maximus in ni »kruha in iger«. Če se ne spomnimo, vprašajmo Malega princa. Ali kot bi rekel Tom Peters: Vse se začne in konča pri ljudeh

Komentirajte

Pišite, vprašajte

Le hrabro, za več o nas in kako ter kaj to pomeni za vas izveste kmalu.

Ni berljivo? Spremenite tekst. captcha txt
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
Vprašajte nas, napišimo skupne zgodbe.

close-link
javno-nastopanje-insights
Zahtevajte več inf. in nam pišite
Želim izvedeti več!
Pridružite se številnim članom
Ves fotomaterial uporabljen na spletnem mestu ima dovoljenja avtorjev: Združenje Manager, Insights d.o.o., IRDO, Katja Kodba, Žan Vidmar, Društvo za spodbujanje mreženja, Doba fakulteta, Zavod Izida Vita, Revija Jana, mediaspeed.net
close-link

KAJ JE PRI NAS AKTUALNO?

Naši projekti, delavnice in zanimivosti
AKTUALNO
close-link